|
Objavljeno v reviji VRTNAR (Junij 2004)
Avtor: Dušan Hrovatin
Tokrat bomo odpotovali v puščavske, puščavsko-stepske, savanske, planinske ... skratka v suhe tropske in subtropske predele Afrike, Azije in Amerike. Podnebje je tu neizmerno kruto in na prvi pogled bi mislili, da življenje ni možno. A prav tu uspevajo sočnice – rastline, o katerih bomo govorili. Ime so dobile od latinske besede sucus-sok. Listi, če jih imajo, so polni gostega zdruzastega soka, stebla pa so spremenjena v mesnata telesa, polna goste sluzaste ali mlečne tekočine. V kratkem deževnem obdobju v njih nakopičijo rezervno energijo, katero koristijo v suhih, vročih ali mrzlih mesecih, kateri neizogibno nastopijo po mokrem izobilju. Ponavadi rastejo na ilovnati, skrilnati ali peščeni zemlji, ki je siromašna s humusom, obdane s skalami, nizkim drevjem, grmičevjem ter drugimi redkimi kserofitnimi rastlinami. Sušna obdobja so dolgotrajna z vročimi dnevi in mrzlimi nočmi, vmes pa nenehno pihajo vetrovi, ki še bolj potencirajo že tako težke razmere. Prav te rastline so idealne za vzgojo v naših razmerah. Deževno obdobje v domovini je zamenjano z našim poletjem in tedaj jim nudimo toploto, vlago ter občasno tudi hranilne snovi. Naša zima pa je za njih sušno obdobje počitka. Z lahkoto preživijo nekaj mesecev brez vode, čeprav so v zmerno toplih prostorih. V najslabšem primeru odmečejo svoje liste, ki pa se spomladi, v novi rastni sezoni, zopet obnovijo. Njihova telesa se lahko nagrbančijo in skrčijo, toda ob prvem spomladanskem zalivanju se kaj hitro napnejo. V zadnjem času opažamo veliko povpraševanje po zdravilni aloji. V revijah, tednikih in ostalem časopisju se večkrat pojavljajo članki, opisi ter slike omenjene rastline. Razen medicinskih lastnosti, ki so bolj ali manj podobno in pravilno opisane, so slike in opisi žal velikokrat nepravilni. Zato bi ob tej priložnosti stvari postavil na pravo mesto.
Največ zdravilnega alojinega soka ima Aloe arborescens – drevesasta aloja.Manj ga ima Aloe barbadensis – gojena, kultivirana aloja.Najmanj pa vsebuje zdravilnega soka Aloe ferox - trnasta aloja 
Aloe arborescens | 
Aloe barbadensis | 
Aloe ferox |
Vse tri vrste so Aloe vere ali slovensko prave aloje.V Sredozemlju je aloja vera poznana pod imenom Aloe vulgaris, v Indiji pa je imenovana Aloe indica.V najnovejši knjigi Sukkulenten lexicon Urs Eggli-a (izšla 2001-2002 leta) je navedeno preko 500 znanih vrst aloj (malo manj pa je še podvrst in varijacij). Prvič je navedena kot vrsta Aloe vera, Aloe barbadensis pa kot njen sinonim.Aloe so si za nepoznavalca med seboj dokaj podobne, ravno tako Agave. Kaj hitro lahko pride do zamenjave. V trgovskih centrih in cvetličarnah sem že velikokrat opazil uvožene Aloje vere iz Holandije, ki pa to v resnici niso, temveč so jim samo podobne. Veliko vrst aloj je tudi strupenih, zato moramo paziti da kupimo » ta pravo« alojo.Za sobno in balkonsko vzgojo priporočamo euforbije in to predvsem nižje in srednje visoke sukulentne vrste. Pozimi namreč brez problemov prenašajo centralno ogrevanje, to je suho ozračje in visoko sobno temperaturo. Ne smemo jih zalivati, da ne podivjajo in ne napravijo bledih zimskih izrastkov. Lahko pa jih prezimujete tudi v hladnem prostoru od 8-10 stopinj C, pod pogojem, da so popolnoma suhe.Na slikah so prikazane Euphorbia enopla in njena kristata, pokončno rastoča vrsta, ki se z leti grmičasto razrašča. 
Euphorbia enopla | 
Euphorbia enopla |
Euphorbia obesa je visoko-sukulentna vrsta, je brez bodic in čez poletje v svojem okroglem telesu nakopiči dovolj vode, da v zimskih mesecih zdrži brez nje. Njena kristatna oblika se obnaša enako in je prav gotovo nekaj posebnega med sukulentami.Če bi radi bili še bolj posebni in ekstravagantni, si lahko privoščite Monadenium ritchei, ki sicer v dolgih suhih zimskih mesecih odvrže liste, spomladi pa napravi nove.Še redkejši je Trihocaulon cactiforme, ki se združuje in poleti napravi zanimive večbarvne cvetke. Seveda morate za te rastline najti izpostavljeno vidno mesto ob okenski polici, kajti vsakogar bo zanimalo, kaj to sploh je. 
Euphorbia obesa | 
Euphorbia obesa kristata | 
Monadenium ritchei | 
Trihocaulon cactiforme |
Prisrčen manjši nasad si lahko naredite iz različnih debelolistnatih sukulent, ki ravno tako brez težav prezimijo v topleših stanovanjih s centralno kurjavo. Posebno za raztresene in pozabljive duše so taki nasadi zelo primerni. Pozimi jih ne zalivamo, poleti pa jih prenesemo na svetel prostor, zaščiten pred dežjem. Če jih nekajkrat pozabimo zaliti, jih prav nič ne prizadene. Svetujem vam, da si poiščete naslednje rastline: Pachyphytum ooviferum in Adromischus. 
Pachyphytum ooviferum | 
Adromischus |
Če imate na sončni strani hiše primeren prostor, si lahko omislite prekrasen skalnjak iz sempervivumov, sedumov in saxifrag. Za pomladansko poživitev med njih in kamne pomešajte nekaj miniaturnih tulipanov, pleione bulbocodioides in presenečeni boste.Poleti jih občasno zalivamo, zimsko obdobje pa naj pričakajo osušeni, kajti le tako bodo lahko brez večjih posledic perezimili. Substrat, v katerem so posajeni, mora biti porozen, imeti pa morajo tudi dobro drenažo.Sem vsekakor spada belolaskasti Sempervivum ciliosum, S. Arachnoideum, Sedum spathiphylum ter Saxifraga aizoon. 
Sempervivum ciliosum | 
Sempervivum Arachnoideum | 
Sedum spathiphylum | 
Saxifraga aizoon |
Če hočemo sukulentne rastline uspešno vzgajati, moramo predvsem vedeti, kje je njihova domovina in v kakšnem podnebju rastejo. Izberemo predvsem tiste rastline, katere lahko prilagodimo našim zimskim razmeram in zadovoljni bomo z njihovo uspešno rastjo.
|
nazaj
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
