Omamni kaktus - pejotl - Anhalonium williamsii, Echinocactus williamsii, Ariocarpus williamsii, Lophophora levinii

Latinsko ime: Lophophora williamsii
Lokalno ime: Omamni kaktus - pejotl
Skupina:
Kaktusi
Družina:
Cactaceae
Sinonim:

Anhalonium williamsii

Echinocactus williamsii

Ariocarpus williamsii

Lophophora levinii

Klima:
Subtropska sušna nizko savanska ali stepska klima
Minimalna temperatura: 8°C (46°F)
Optimalna temperatura: 22-24°C (71-75°F)
Prostor:
sončen ali polsenčen
Zemlja:
humusno-ilovnato-peščena
Razmnoževanje:
semena
Oblika rastline:
okrogla
Tip rastline:
notranja
zbirateljska
Vrsta rastline:
trajnica
Višina: 20 cm (7.8 in.)
Barva cveta:
bela
Presajanje: na 48 mesecev (4 leta)
Rariteta (redkost): da
Škodljivci:
Rdeči pajek (Brevipalpus obovatus)
Koreninski volnati kapar (Rhizzoecus falcifera)
Bolezni:
Rjava koreninska gniloba (Thielaviopsis basicola)
Oblika lista:
areola
Izvor (država):
Mexico
Izvor (pokrajina):
 123456789101112
Čas cvetenja            
Razpoložljivost na trgu            

Druga imena: Peyotl, Devil's root, Dry whiskey, Dumpling cactus, Indian dope, Mescal buton, Tuna de tierra.

Grško: lophos= čop, griva phoreus=nosilec

Lophophora je nekoč rastla v puščavskih predelih Teksasa, srednje Meksike v pokrajinah Tamaulipas, Coahuila, Nuevo Leon, San Luis Potosi, Zacatecas itd.

Območja so večji del leta brez padavin. Nadzemni del, ki meri pri starejši rastlini 8-1o cm v premeru, se izsuši,splošči, potegne v pesek ter se stopi z okolico. Zaradi močnih vetrov so popolnoma pokrite z peskom in praktično neopazne. Šele ko se iz peska in kamnov pokažejo cvetovi vidimo, da so v tej peščeni divjini tudi rastline. V deževnem obdobju rastlina shranjuje vodo v močnih repastih koreninah in takrat nabrekne tudi njen nadzemni del.

Telo je mehkomesnato, plavkasto do sivozeleno. 8-10 reber, katera so nejasno nakazana , so sem ter tja poraščena z kratkimi dlakastimi cofki. Cvetovi imajo v premeru približno 1,5 cm, so rozabelkaste barve, ter se pokažejo na temenu rastline iz gostega cefalija.Semenske roške so podolgovate, rdeče barve.

V zadnjem stoletju so jo Indijanci, predvsem pa beli priseljenci popolnoma iztrebili.

Dandanes so vse vrste zaščitene in jih je prepovedano nabirati v naravnem okolju.

Ljubitelji jih vzgajamo v zbirateljske namene. Prve importe Lophophor sem kupil pri Uhligu v šestdesetih letih.Bili so brez korenin in so pri meni životarili okrog 15 let, nato pa so neke spomladi zgnili, ker je verjetno pozimi kapljalo na njih. Iz Meksike sem dobil avtohtona semena in iz njih vzgojil nove rastline katere imam še danes.

Ponavadi ima rastlina samo eno telo, pri nekaterih varijacijah pa lahko telo močno brsti, napravi stranske poganjke, ki se z leti razrastejo v majhne blazinice. V starosti napravi močno repasto korenino ki je lahko tudi nekajkrat večja od nadzemnega telesa.Zato jih posadimo v visoke, globoke lončke.

Razmnožuje se lahko vegetativno ali z semeni.

Vegetativno razmnoževanje

Vegetativno jih razmnožimo iz potaknjencev, predvsem iz vrst ki rade brstijo. Prav tako tudi L. Williamsii napravi brste če je poškodovana na temenu. Po naših izkušnjah naj bi potaknjenci dosegli velikost vsaj 1,5-2 cm v premeru. Previdno jih z ostrim nožem odrežemo od matične rastline , tako da so poškodbe čim manjše. Potaknjence namočimo v koreninski hormon ter pustimo nekaj dni v senci da se rana izsuši. Posadimo jih v substrat in jih zaćnemo previdno zalivati. To lahko delamo le v začetku poletja, ko je rastlina v rastnem obdobju ter je v stekleniku naravno toplo in zadosti svetlobe. Jeseni, pozimi in spomladi je ta metoda neuspešna ali minimalna.

Razmnoževanje s semeni

Pri nas jih razmnožujemo iz lastnih semen, ki pa morajo biti sveža in kaljiva.Za uspešno opraševanje je potrebno imeti več rastlin iz različnih klonov. Oprašujemo s pomočjo majhnega mehkega čopiča in pazimo, da čim manj poškodujemo prašnike in pestič rastline.Nekaj časa po oploditvi se iz gostih temenskih lask pokaže podolgovat plod rdečkaste barve. Ne pobiramo rdeče roške, temveč pustimo da se plod posuši in porjavi kajti šele tedaj je seme zares dozorelo. Pri mlajših rastlinah je v plodu samo nekaj semen, pri starejših pa iz enega ploda dobimo tudi do 30 zrn. Zrna so dokaj velika in črne barve. Trgovci z semeni že po pravilu ne dobavljajo kaljivih semen. Sveža semena mešajo z starimi, tako da je procent kaljivosti na splošno zelo nizek.

Pred sajenjem lahko sami preizkusimo kaljivost semen tako, da jih potopimo v vodo.Kaljiva potonejo na dno, nekaljiva pa, ker so stara in suha, plavajo na vodi in jih lahko zavržemo.

Substrat v katerega sadimo semena je sestavljen iz presejane listovke, ilovnate krtinke in kremenčevega peska v razmerju 1:1:1. Pred uporabo jo moramo razkužiti in upariti. Substrat naj bi bil rahlo kisel , med 6,5 in 6,8 PH. Plastične sejalne posodice moramo prav tako razkužiti, kar pri nas naredimo v mikrovalovni pečici. Semena posujemo z Aatiramom, praškom za razkuževanje semen. Rahlo vlažen substrat dobro potlačimo v sejalne posodice približno 1-2 cm pod robom. Po saditvi semena pokrijemo z plastjo kremenčevega peska, tako da kalčki najdejo oporo pri svoji rasti. Vse skupaj navlažimo z blago raztopino fungicida ter pokrijemo z matiranim steklenim pokrovom. Pri primerni temperaturi 16-18 st.C. ponoči in 26-28 st.C. podnevi, nam bodo semena vzklila v 15 dneh. Pod primerno temperaturo podrazumevamo termostatiran vir gretja. Vzporedno mora biti regulirana tudi svetloba, posebno če sejemo v zgodnjih spomladanskih mesecih. Pri nas uporabljamo 100 W »Daylight« žarnice, ki so nameščene 35-40 cm nad sejalno površino in v medsebojni razdalji 50 cm.Rastline rastejo zelo počasi, tako da v 4-5 letih dosežejo velikost 2-2,5cm v premeru.

Cepljenje

Da bi hitreje dobili večje rastline so razvili posebno tehniko cepljenja na cereus podlage. To se lahko dela meseca maja, junija inj julija. Najboljše podlage so iz vrste Trichocereus in Myrtillocactus. Lophophoro odrežejo nad koreninami, podlago cereusa pa pod vrhom. Rez mora biti gladek, natančen in hiter. Površina obeh, tj. njihovi kambiji, se morajo točno ujemati eden z drugim. Da dosežejo boljši oprijem , zgornji del obtežijo z malimi utežmi, ki visijo na vrvicah. Obroček okoli oprijetih kaktusov se mora namazati z posebno smolo, da se prepreči izsuševanje in da se zgornji del ne odlepi od spodnjega. V navedenih mesecih je presnova maksimalna in pretok sokov je nemoten. V obdobju mirovanja, to pa je pri Lophophorah 6-8 mesecev, ni zadostnega pretoka sokov, tako da je ta metoda neuspešna. Po 4 letih je telo rastline zadosti veliko (4-6cm) za nadaljno rast. Tedaj jo odrežejo od osnove, ponovno ukoreninijo in pustijo rasti naprej. Oba postopka nista enostavna ter zahtevata obilo natančnosti in izurjenosti.
Bolezni in zaščita
Tripsi

Pri mehkokožnatih kaktusih kot je Lophophora, veliko nevarnost propada predstavljajo tripsi. To so drobne, majhne ( 1-1,5mm) podolgovate žuželke podobne belopisani elipsasti žogici. So izredno hitri, gibčni ter aktivni predvsem podnevi in v toplem vremenu. Rastlini izsesavajo hranljive sokove in tako zavirajo njeno rast.Pod povečevalnim steklom lahko po telesu rastline opazimo bele vbodne pikice ter njihove črne iztrebke. Ličinke so brez kril, odrasle žuželke pa imajo dva para resastih kril ter se zato slovensko imenujejo resarji.

Pri Lophophori jih lahko zatiramo z organskim insekticidom Piretrinom. To je želodčni in dotikalni strup, naravni izvleček iz cvetnih koškov bolhača (Chrysanthemum Cinerariifolium).Strup ni nevaren za ljudi,sesalce in ptice.Ne smemo pa ga uporabiti pri cepljencih Lophophore na Trichocereus. Strup ni nevaren za pejotl, Trichocereus pa kot najbolj razširjeno podlago za cepljenje lahko poškoduje, čeprav kaktus podlaga ni gostitelj za tripse. Zato cepljence hitro, največ dve minuti po škropljenju, speremo z vodo. Strup se spere v zemljo, kar kaktusu ne škodi. Občutljiva je samo njegova povrhnjica ob stiku z cepljencem.
Koreninska uš

Pri Lophophori večji problem od tripsov predstavlja koreninska uš iz vrste Rispersiafalcifera katero ne opazimo takoj. Ko je vidna ob korenovem vratu rastline, je ponavadi že prepozno. U ši živijo na koreninah pejotla, kjer napravijo belo voskasto oblogo, kamor se skrijejo inzaščitijo pred vlago. Zelo hitro se razmnožujejo v suhem substratu ter se prenašajo na sosednje lončke in rastline.Zatiramo jo mehansko in s Piretrinom.Korenine napadenih rastlin speremo z vodo in tako odstranimo belo oblogo z ušmi in zemljo.Nato korenine izsušimo ter jih poškropimo z Biokilom. Zopet izsušimo korenine ter kaktus posadimo v svežo suho zemljo. Mnogi ne vedo, da koreninska uš lahko povzroči koreninsko gnilobo in propad rastline.
Rdeči pajek

Rdeči pajek iz rodu Tetranycidae rad napade podlage (Murtylocactus geometrizans), na katere cepimo Lophophore. Skozi cepiče se zarijejo v podlage, kjer napravijo drobne tunelčke, tako da podlaga začne gniti, kar povzroči tudi propadanje Lophophore. Lahko napade samo rastlino in to na temenu in ob čopastih laskih. Če tam opazimo drobne rjave madeže je to znak prisotnosti rdečega pajka.Zatiramo jih z pripravki na bazi Piretrina.

Najboljša zaščita pred vsemi temi škodljivci je čim večkratno pregledovanje rastlin ter preventivno škropljenje spomladi in jeseni, ne glede na to, ali smo škodljivce opazili ali ne.
Uporaba v medicini

Pejotl je zaradi svojih medicinskih lastnosti pri severnoameriških in mehiških indijancih bolj cenjen kot zdravilo in ne kot droga.Zamenjal je tudi staro znamenito« rastlinsko medicino« Sophoro secundifloro, katere temnordeča semena so znana kot meskalični fižolčki »frijolitos« in vsebujejo strupen alkaloid cytosin.

Pejotlov zvarek, posušen pejotlov prašek pomešan z mrzlo vodo, uporabljajo še danes Vičoli indijanci pri hudi mrzlici kot klistir. Kikapu indijanci pa uporabljajo sveže narezane rezine pejotla proti glavobolu in sončarici, tako da jih zavijejo v platneno krpo in zavežejo na čelo.

Indijanci pejotl uporabljajo kot univerzalno zdravilo. Z različnimi pripravki zdravijo tuberkulozo, gripo, diabetes, revmatizem, spolne bolezni, različne rane, poškodbe, pike insektov ter ugrize živali.

V pejotlu so odkrili snovi z antibiotičnim učinkom na stafilokoke, ki so odporni na penicilin. Uporablja se tudi kot analgetik pri zdravljenju astme in angine.

Indijanci površinski del Lophophore odrežejo nad korenino tako, da del habitusa še ostane in iz njega poženejo novi brsti. Okroglo telo se nareže na tanke rezine in posuši na soncu. Ti posušeni deli pejotla se imenujejo meskalinski gumbki. Za takojšnjo uporabo se lahko uživa tudi sveže rezine, lahko pa se posušeni pejotl zdrobi in zmelje v prah. Sveži ali posušeni gumbki se lahko prekuhajo v vodi in uživajo kot čaj. Indijanci pri svojih obredih gumbke zmehčajo z slino, z dlanmi naredijo kroglice in jih pogoltnejo.Kroglice in čaj imajo odvraten in izjemno grenak okus. Povzročijo slabost in bruhanje, nato pa človek dobi občutek breztežnosti ter barvne halucinacije.

Prvič so meskalin iz pejotla izolirali 1896 leta in je po kemični strukturi 3,4,5-trimetoksifeniletilamin. Razen meskalina (4-7%) so v pejotlu, vendar v manj pomembnih količinah še anhalamin, anhalanidin, pellotin, anhalinin, havdenin, candicin, dopanin, lophopharin itd.

Po odkritju sintetičnega meskalina in LSD-ja , ki sta bolj učinkovita, boljšega ukusa, predvsem pa veliko cenejša, se je pejotl-kaktus zagotovo rešil pred popolnim uničenjem.

 

Literatura:

Christian Ratsch: Enzyklopedie der psychoaktiven Pflanzen

Adam Gotlieb: Peyote und andere psyhoactive kakteen

Weston la Barre: The Peyote cult

Curt Backeberg. Das Kakteen Lexikon

Cullman, Gotz, Groner : The encyclopedia of cacti

KUAS: Kakteen umd andere Sukkulenten

Lophophora williamsii

Zimski urnik Specializiranega centra za eksotične rastline
Obveščamo vas, da bo Specializirani center za eksotične rastline na Jarnikovi 6 v zimskem času od 1. oktobra do 15. marca zaprt za obiskovalce in ljubitelje eksotičnih rastlin. Povpraševanja in nakupi samo po predhodnem tel. dogovoru (031 302 261) ali po e-pošti (info(at)hrovatin.com)