Parse error: Unexpected token; token 3 expected in file '[inline]' on line 9
Latinsko ime: | Ariocarpus furfuraceus |
Skupina: |
Kaktusi
|
Družina: |
Cactaceae
|
Sinonim: | Ariocarpus retususAnhalonium elongatumAnhalonium prismaticumAnhalonium areolosumMammillaria furfuracea |
Klima: |
Subtropska polpuščavska in puščavska klima
|
Minimalna temperatura: | 5°C (41°F) |
Optimalna temperatura: | 28-32°C (82-89°F) |
Prostor: |
sončen
|
Zemlja: |
humusno-ilovnato-peščena
|
Razmnoževanje: |
semena
|
Oblika rastline: |
rozetasta
|
Tip rastline: |
notranja
zbirateljska
|
Vrsta rastline: |
cvetoča
trajnica
|
Višina: | 20 cm (7.8 in.) |
Barva cveta: |
roza
|
Presajanje: | na 48 mesecev (4 leta) |
Rariteta (redkost): | da |
Škodljivci: |
Rastlinjakov cevasti kapar (Orthezia insignis)
Koreninska nematoda kaktusov (Heterodera spp.)
Rdeči pajek (Brevipalpus obovatus)
Volnati kapar (Pseudococcidae)
|
Bolezni: |
Rjava koreninska gniloba (Thielaviopsis basicola)
|
Oblika lista: |
temno zelen
ploščat
|
Izvor (pokrajina): | |
Izvor (ozemlje): |
Central America
|
Priporočena zemlja: |
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | |
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Čas cvetenja | ||||||||||||
Razpoložljivost na trgu |
Vse vrste iz rodu Ariocarpus so po mednarodni konvenciji CITES (Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora) zaščitene. CITES navaja rastlinske vrste, katerim v naravi grozi izumrtje in so najbolj ogrožene. Zato je nabiranje na avtohtonih nahajališčih in njihovo trgovanje v mednarodni trgovini strogo prepovedano. Domača vzgoja pa je priporočljiva, prav tako prodaja, saj vzgojitelji na ta način poskrbijo, da vrsta ne bo izumrla.
Vsaka večja zbirka mora imeti tudi rastline iz rodu Ariocarpus. V naravi je večina rastline v zemlji, nad površino so listi podobni kamnom okrog njega. Raste izredno počasi, zato mnogi cepijo sejanček na cereus podlago, da hitreje vzgojijo večjo rastlino. Zaradi slabih izkušenj, se cepljenja izogibam. Prvi moji ariokarpusi so bili kupljeni 1965 leta, ko trgovina z njimi še ni bila prepovedana. Trije importi brez glavnih korenin pri Uhligu in 4 cepljeni na cereus podlage pri De Herdtu. Importi so vsako rastno sezono naredili nove koreninice, ki so se čez zimo posušile. Zato sem takrat kupil tudi importna semena in rastline vzgojene iz njih imam še danes. Importni ariokarpusi so životarili iz leta v leto in uspelo mi jih je obdržati pri življenju skoraj 20 let, nato so odmrli. Cepljenci so odmrli 5 let pred njimi. Podlaga, (Trichocereus pacxhanoi) je po 10 letih začela poganjati brste.in čeprav sem jih sproti odstranjeval ni pomagalo.Zato sem dva odrezal od podlage in jih skušal ukoreniniti toda neuspešno. Vse vrste ariokarpusov, razen A. agavoides in A. kotschoubeyanus, katere so danes v prodaji, so vzgojene iz lastnih semen in v naših steklenikih.
Ariokarpusi zahtevajo porozni peščeni substrat in globoke lončke. Septembra prenehamo z zalivanjem in ne glede na spomladanske visoke temperature v stekleniku, z deževnico zalijemo šele po 15 aprilu.Takrat sonce čez dan segreje rastlinjak na 35 stopinj C, zato moramo zvišati tudi nočno temperaturo na vsaj 18 stopinj.V stanovanjskih prostorih, ne glede na visoko temperaturo, ne smete zaliti vsaj 4 zimske mesece. V rastni sezoni zalivamo vsakih 14 dni in vodi nikoli ne dodajamo gnojil. Spomladi lahko rastline prenesete na zunanji prostor, ki pa mora biti zaščiten pred padavinami. Presajujemo na vsakih 5-6 let v sveži substrat.