Bulbe so rastline, ki v svojih gomoljih shranjujejo vodo za preživetje. Objavljeno v reviji Vrtnar.
- Orhideje - najlepši cvetovi
- Pejotl - božje zdravilo
- Tilancije - zračne rastline
- Mesojede rastline - predatorji med rastlinami
- Bulbe - preživetje v puščavah
- Mesemsi - sorodniki litopsov
- Živi kamenčki - kameleoni med rastlinami
- Stapelijevke - najlepši cvetovi
- Sukulente - Asketske rastline
- Kaktusi - rastline sonca
- Sajenje eksotičnih rastlin
V razvitem svetu je smrt zaradi žeje, skorajda nepoznana. Drugače pa je v neizmernih prostranstvih stepskih pustinj in puščav Afrike,Amerike, Avstralije ter Madagaskarja. Neprevidnemu popotniku, kateri se je izgubil, bulba lahko reši življenje.
Mnogim ne bi bilo potrebno umreti zaradi izčrpanosti in dehidracije, če bi bolje poznali rastlinstvo pokrajine po kateri so potovali. Ne vedoč so hodili mimo naravnih zalog vode, in umirali od žeje.Pod puščavskim peskom se namreč nahaja veliko odebeljenih korenin ter podzemnih gomoljev napolnjenih z vodo, ki žejnemu popotniku lahko rešijo življenje.V takih ekstremnih razmerah lahko preživijo samo domačini; Hotentoti, Bušmani ter Aborigini, kateri znajo poiskati pod peskom naravne čutarice z vodo.
Ko nastopi deževno obdobje, lahko bulbe sprejmejo s svojim mehkim tkivom tudi do 20 krat večjo količino vode, kot so same težke. Vegetacija, cvetenje in osemenjevanje potekajo zelo hitro, kajti sušno obdobje se zopet približuje. Bulbe, se napijejo vode, katero počasi porabijo v sušnem obdobju,in tako preživijo. Tudi semena se obdajo s trdo, močno lupino, katera ne prepušča vode. Tako se ne morejo izsušiti in lahko več let čakajo na ugodne pogoje za novo rast in nadaljevanje vrste. Listi in cvetovi se po cvetenju hitro izsuše ali pa jih pojedo živali.Suhe dele raznese veter in kmalu ostane samo še pesek. Nekatere živali znajo v pesku poiskati gomolje polne vode in na ta način preživijo.
Dioscorea elephantipes
Rastlina s tem imenom lahko v svojo bulbo shrani tudi nekaj sto litrov vode. Zgornji del gleda iz zemlje in je po obliki podoben slonovi nogi.Skorja je plutovinasta, razbrazdana, pokrita s peskom, ter se popolnoma zlije z okolico.Le droben listič poganjka, navadnemu očesu neviden, nakazuje, da se pod peskom nahaja velika zaloga vode. Imenuje se tudi hotentotski kruh. Domačini ga izkopavajo ter uporabljajo kot naravni izvor vode in v prehrani.
Njej sta podobni tudi Ibervillea sonorensis in Zygosicyos tripartitus.
Nekatere vrste rodu Adenia in Pachypodium, vodo za preživetje sušnega obdobja shranjujejo v nadzemeljskih steblih, podobnih drevesom. Stebla in odebeljene veje so pokrite z drobnim belim oprhom, kateri odbija vroče sončne žarke. Na koncu vej izrastejo listi s katerimi, ob ugodnih pogojih, rastlina lahko asimilira . Ob daljšem sušnem obdobju pa rastline odvržejo tudi te liste ali celo rozeto. Veja se pod vrhom popolnoma izsuši, stisne in rozeta odpade z vsemi listi. Drevo se je sicer samo pohabilo, kajti na tej veji nikoli več ne zraste nova rozeta, ohranilo pa je zadosti vlage, da je preživelo dolgotrajno sušno obdobje.
Domača nega nudi rastlinam veliko boljše pogoje kot v naravi, in bulbam se ni potrebno skrivati pod zemljo Na splošno obstajata dva načina vzgoje teh posebnih rastlin.
Pri prvem, nudimo rastlini približno enake pogoje kot jih ima v naravi. Septembra prenehamo z zalivanjem, tako da se zemlja popolnoma izsuši. Lonček z bulbo postavimo na svetel, toda hladen prostor. Prezimuje naj pri 10 do 12 stopinjah C, popolnoma brez vode vsaj 6 mesecev. Rastlina bo odvrgla vse liste, bulba ali gomoljasto steblo se bo nagubalo. V začetku aprila, ob prvih spomladanskih otoplitvah, lahko začnemo postopoma in zelo previdno zalivati. Istočasno, z dvigom dnevnih temperatur, poskrbimo, da tudi nočne ne bodo padle pod 18 stopinj C. Enkrat zalita rastlina pri nizkih nočnih temperaturah hitro zgnije in propade. V poznejših mesecih se bodo razvili listi in cvetovi s katerimi nas bo razveseljevala vse do septembra.
Pri drugem načinu vzgoje, rastlino v zimskem času postavimo na okensko polico, kjer bo ob normalni sobni temperaturi in zadostni svetlobi počasi vegetirala. Pri tem moramo biti zelo previdni z vodo, saj jo rastlini privoščimo samo vsakih 14 dni in še to v malenkostnih količinah. Listi se obdržijo celo zimo in ne odpadejo, na žalost pa tako vzgajana bulba nerada cveti
Razmnožujemo jih večinoma s semeni, katere spomladi posejemo v plitke lončke ali skledice. Rastejo zelo počasi in le redkokdaj z leti napravijo bulbo.
Sliki (Adenia sp. - import in Adenia spinosa – domača vzgoja) vam nudita primerjavo med importno rastlino staro vsaj 40-50 let, ter doma vzgojeno bulbo staro okrog 10 let.
Bulba iz rodu Phyllanthus se s svojimi listi brani pred preveliko izsušitvijo. Ob suhem vremenu zapre in drug ob drugega zloži svoje liste. Ob vlažnem pa so listi široko razprti in vpijajo kar največ zračne vlage. Če nastopi daljše suho obdobje, rastlina enostavno odvrže svoje liste, kateri pa ob deževnem vremenu zopet hitro poženejo.
Rechsteineria iz Brazilije nam nudi ob cvetenju užitke dvakrat letno. Ponavadi nastavi čudovite snežnobele liste posute z dlačicami in rdečimi cvetovi že sredi zime ali zgodaj spomladi. Seveda jo moramo imeti na sobni temperaturi 20-22 stopinj C in zadostni svetlobi. Po mesecu ali dveh se listi počasi začnejo sušiti in odpadejo. Nudimo ji še nekaj sušnega obdobja tako da je ne zalivamo, čeprav je zunaj poletje. Avgusta ali septembra zopet začnemo previdno dodajati vodo.Bulba se bo prebudila, pognali bodo novi listi in cvetovi.
Poleg tega, da nam bulbe v puščavah lahko rešijo življenje, nam v našem domačem okolju popestrijo vsakdan ter nas vedno znova presenečajo s svojimi cvetovi.
__info(at)hrovatin.com __Zemljevid strani __Oglaševanje __Production: skupina Tri.exact __Oblikovanje: Nečemarsonc __O piškotkih