Mesojede rastline, žužkojede rastline ali mesojedke so rastline, ki lovijo mrčes. Objavljeno v reviji Vrtnar.
- Orhideje - najlepši cvetovi
- Pejotl - božje zdravilo
- Tilancije - zračne rastline
- Mesojede rastline - predatorji med rastlinami
- Bulbe - preživetje v puščavah
- Mesemsi - sorodniki litopsov
- Živi kamenčki - kameleoni med rastlinami
- Stapelijevke - najlepši cvetovi
- Sukulente - Asketske rastline
- Kaktusi - rastline sonca
- Sajenje eksotičnih rastlin
Normalno je, da za rastline mislimo, da so hrana različnim živalim, se ne morejo gibati, temveč so zmožne samo asimilirati.Toda v boju za obstanek so nekatere vrste razvile sposobnost lova na različne žuželke. Te so jim, zaradi pomanjkanja rudninskih snovi, nujno potrebne za preživetje.
Vsaka vrsta je razvila svoj način lovljenja žuželk, od enostavnega padanja v pasti, oblikovane v vrčke, lepljenja s posebno lepilno tekočino do bliskovitega zapiranja dvodelnih listov.
Najbolj enostavno, obenem pa tudi najbolj učinkovito lovljenje so razvile vrčnice. Sem spadajo družine Sarraceniaceae, Nepenthaceae in Caphalotaceae. Razširjene so po vzhodnem in južnem delu ZDA, Kanadi, Venezueli, jugovzhodni Aziji, Madagaskarju in Avstraliji.
Saracenije, Nephentes
Saracenije so trajnice, ki rastejo iz podzemeljske korenike.Njeni listi se preoblikujejo v vrčke, nad katerimi so pokrovčki. Ti preprečijo preobilno nabiranje vode v vrčkih. Nekaj vode, v kateri so prebavni sokovi, pa se vendarle nabere na dnu vrčka. Rob vrčka je obarvan in vsebuje žleze, ki izločajo eterična olja ter tako privabljajo žuželke.Notranja stena vrčka je na začetku porasla z navzdol obrnjenimi laski, nato pa postane gladka in vsebuje polno prebavnih žlez. Žuželka se napoti v notranjost vrčka in išče še več nektarja, zaradi laskov pa se ne more vrniti. Ko pride do gladke stene, pade na dno v vodo in rastlina jo počasi prebavi. Na tak način nadomesti potrebne rudninske snovi, ki jih ne more črpati iz zemlje.
V rastni sezoni je najbolje, če rastlinam najdemo sončni prostor na vrtu ali okenski polici. Potrebujejo dokaj globoke posode s šotnim mahom ali navadno šoto s kislo reakcijo. Substrat mora biti stalno namočen, v vrček pa dolijemo za žlico deževnice med daljšim sušnim obdobjem, ko tekočina na dnu čašice popolnoma izpari. Ob obilju mrčesa se bo dno vrčka kaj hitro napolnilo s čebelami in muhami. Jeseni vrčnicam najdemo prostor na okenski polici v neogrevani sobi, paziti pa moramo, da se šota nikdar ne izsuši.Dohranjevanje v zimskem času ni potrebno in je celo škodljivo. Rastlina pri nizkih temperaturah ne prebavlja mrčesa.Ta v vrčku zgnije, posledično pa tudi vrček in cela rastlina. Nekatere vrste zdržijo nizke temperature pod lediščem, Saracenia purpurea pa je naturalizirana po več evropskih državah in lahko zimo preživi na prostem.
Njej podobne so rastline iz rodu Nepenthes. Te so razvile še bolj izpopolnjene listne pasti, razširjene pa so v toplih območjih Malajskega arhipelaga ter večinoma rastejo na drevju.
Vrček nastane tako, da se list na koncu podaljša v listno vitico, ki se zaradi opore velikokrat ovije okoli druge rastline.Konec vitice se začne nato debeliti in se najprej napolni z zrakom, nato pa s tekočino. Končno se list na vrhu odpre v obliki pokrovčka in vrček je pripravljen za lovljenje žužkov.Glede na vrsto so vrčki lahko različno veliki in oblikovani, od majcenih kot naprstnik do velikih, ki z lahkoto držijo tudi več kot dva litra tekočine.Žuželke privabljata rdeče obarvani rob vrčka in dišeči nektar. Notranja stena vrčka je prevlečena s posebno voskasto snovjo, ki se prilepi na žuželkine noge. Ker se ne more več oprijemati sten, zdrsne na dno vrčka v posebno tekočino, ki njene mehke dele dokaj hitro raztopi in jih rastlina nato prebavi. Trde hitinaste dele pa prežvečijo ličinke določenih vrst žuželk, ki živijo v notranjosti vrčka kot podnajemniki. Te so razvile imunost proti prebavnim sokovom in sproti razgradijo vse živalske odpadke, ki lahko povzročijo gnitje vrčkove stene.
Ker so iz tropskih in subtropskih krajev, nepentesi potrebujejo za svojo rast zadosti zračne vlage in primerno temperaturo. Poleti naj bi bila ta med 24 in 26 stopinjami C. Pri nas rastejo na balkonu, obešeni na trto, ki jim daje primerno polsenco. V vročem vremenu jih vsak dan pršimo z deževnico ali postano vodo. Vode v vrčke ne dodajamo. Naj je bo toliko, kolikor je ujame vrčnica sama.
Pozimi jim najdemo prostor na svetli okenski polici. Najbolj primerna temperatura je med 16 in 18 stopinjami C. Ne dajemo jim mrčesa, zlasti ne koščkov mesa, kakor to razumejo ljudje pod imenom mesojede rastline. Vse vrčnice lahko same ujamejo dovolj mrčesa, ki ga potrebujejo za svoj obstoj.
Na drugačen način pa žuželke lovijo rosike, ki živijo na evropskih in avstralskih barjih ter šotiščih. Sem spadajo rastline iz rodu Drosera in Pinguicula
Drosere, Pinguicule
Liste imajo pokrite s tenkimi laski, na koncu katerih so drobne lepljive kapljice, ki se lesketajo v sončnih žarkih. Žuželka prileti na list ter se prilepi na lepljivo kroglico na koncu laska. Ko drugi laski začutijo, da se list trese, se ravno tako prilepijo na žuželko.V lepljivih kroglicah so raztopljeni prebavni sokovi, ki začnejo žuželko takoj razkrajati.Laski vsrkajo vsebino žuželke in rastlina je dobila svoj obrok mineralnih snovi.
Poleti je priporočljivo, da raste na prostem v polsenci kake druge rastline. Posajena naj bo v šotnem mahu ali šoti s kislo reakcijo ter v posodi, globoki od 10 do 15 cm. V zimskem času jih prenesemo v notranji prostor ali steklenik,kjer prezimijo pri temperaturi 8-10 stopinj C. Substrat se ne sme nikoli popolnoma izsušiti, za zalivanje pa uporabljamo deževnico.
Od vseh žužkojedih rastlin je razvila najbolj izpopolnjeno past muholovka Dionaea muscipula, čeprav na presenečenje ujame najmanj žuželk med vsemi žužkojedimi rastlinami.
Dioneje
Raste v močvirjih obalne pokrajine med Severno in Južno Karolino. Na koncu ozkih zelenih listov se razvijeta dve ledvičasti loputi bolj ali manj rdečkaste barve. Po zunanjem robu sta porasli s številnimi zobci, na notranji površini pa so dva, trije ali štirje laski, ki igrajo vlogo sprožilcev. Muha se lahko sprehaja med laski ali se celo dotakne enega izmed njih in rastlina ne bo reagirala. Toda če se v 20 sekundah spet dotakne katerega koli laska,se loputi bliskovito zapreta in plen je ujet. Iz posebnih žlez na notranji strani loput pritečejo prebavni sokovi in muho počasi razkrojijo. Ko rastlina izsesa iz žrtve vse uporabne snovi, se loputi počasi odpreta in hitinske ostanke odpihne veter.
Tudi muholovke rastejo v kislem šotnem substratu in dokaj globokih lončkih.Poleti jim ustreza temperatura med 16 in 28 stopinjami C, v polsenčnem prostoru, pozimi pa jih prenesemo v notranji prostor, kjer prezimijo na svetlem sončnem mestu pri temperaturi med 12 in 15 stopinjami C.
Razmnožujejo se najlažje z delitvijo podzemne korenike ali s semeni.Proti rastlinskim boleznim so dokaj odporne, dognojevanja pa pri nas nismo prakticirali.Rastline so izredno zanimive za opazovanje načina, kako lovijo in se prehranjujejo. Ne smete pa pričakovati, da vam bo nekaj žužkojedih rastlin polovilo ves mrčes v hiši in okrog nje.
__info(at)hrovatin.com __Zemljevid strani __Oglaševanje __Production: skupina Tri.exact __Oblikovanje: Nečemarsonc __O piškotkih