Stapelijevke so rastline s čudovitimi cvetovi. Vendar so nekateri tudi neprijetnega vonja. Objavljeno v reviji Vrtnar.

Tavaresia angolensis

Huernia pilansii

Stapelia grandiflora

Huernia confusa

Piaranthus cornutus

Caralluma burchardii

Hoodia gordonii

Caralluma mammillaris

Trichocaulon cactiforme

Diplocyatha ciliata

Caralluma wissmanii

Stapelia gettleffii

16.08.2004 Avtor: Dušan Hrovatin

Narava je čudoviti mojster. Svilnovke je obdarila z neverjetno lepimi in zanimivimi cvetovi, obenem pa tudi kaznovala. Pri nekaterih vrstah cvetovi namreč malo smrdijo, seveda če jih približamo nosu.Ne glede na to, imajo za moj ukus najlepše, raznobarvne in različno grajene cvetove. Z njimi se lahko primerjajo samo še orhideje ter eksotični metulji.

Asclepiadaceae, po slovensko svilnovke so sukulente. Njihova domovina so subtropska puščavska prostranstva vzhodne, zahodne in južne Afrike, Indije, Burme ter Arabskega polotoka. Med skromnim grmičevjem in travami, med skalami, kamenjem in peskom so si izborile svoj življenski prostor. Po izgledu so med drugim rastlinjem skoraj neopazne, toda ko napoči vegetacijsko obdobje in zacvetejo, verjetno ni umetnika na svetu, ki bi lahko narisal tako raznolike, mnogobarvne in čudovite cvetove.

Sem spadajo : Brahistelma, Karaluma, Ceropegija,Duvalija, Ehidnopsis, Hoja, Huernija, Orbeja, Piarantus, Pseudolitos, Stapelija in še mnogi drugi rodovi.

Ker se strokovnjaki in botaniki še dandanes ne morejo dogovoriti o klasifikaciji rastlin in rodov, bomo vsa poimenovanja povzeli iz leksikonov sukulent avtorjev Hermanna Jacobsena in Wernerja Rauha.

Razen redkih izjem, večina stapelijevk raste v obliki stebla, ki so mesnata in polna gostega, grenkega brezbarvnega soka. Sok po večini ni strupen ter ga uživajo domače živali, pri vrsti Hudije pa je po najnovejših dognanjih celo zdravilen ter se s pridom uporablja pri shujševalnih kurah. Stebla imajo manj ali več robna rebra z bradavičastimi izrastki. Pri osnovi kmalu začnejo brsteti, se razraščati in tvorijo polno novih mladih poganjkov. Le-ti se pri večini vrst in ob ugodnih pogojih hitro ukoreninijo ter tvorijo široke blazinice.Starejša stebla sčasoma odmrejo, na mladih pa ponavadi poženejo popki in cvetni brsti. Cvetovi so lahko posamezni, ali pa tvorijo kobulasto socvetje ponavadi v rastnem vršičku na vrhu stebel.Površina cvetov je gladka ali nagubana, pokrita z laski ali bradavicami, v zvezdastih oblikah in v različnih barvnih odtenkih.

Stapelije so, ne glede na to, da cvetovi oddajajo rahlo neprijetni vonj, izredno atraktivna vrsta sukulent in zaradi svojega načina rasti zelo primerne za vzgojo v stanovanju. Njihovo sušno obdobje, ko rastline prenehajo z rastjo, pri nas pozimi zamenjajo več ali manj suhi pogoji v stanovanjskih prostorih s centralno kurjavo.V primeru, da jim najdemo prezimovanje v svetlem, bolj hladnem prostoru ( 12-16° C), jih ne zalivamo. Pri višjih temperaturah (16-20° C), pa jih zalijemo, toda skrajno previdno. Damo jim samo toliko vode, da se telo rastline s stranjskimi poganjki ne zgrbanči in ne izsuši.Če nimamo primernega prostora, lahko rastline konec oktobra ali v začetku novembra vzamemo iz substrata, v nekaj dnevih posušimo, zavijemo v časopisni papir ter jih v hladnem in suhem prostoru prezimimo. Spomladi, v začetku marca jih zopet posadimo v rahlo vlažen substrat, in stapelije bodo nemoteno in ob zelo previdnem zalivanju počasi začele novo vegetacijo.

Poleti jim najdemo prostor na balkonu, vrtu ali okenski polici, ki je zaščiten pred direktnim soncem, sicer lahko pride do, za rastlino neprijetnih ožigov. Zalivamo dva do trikrat na mesec, odvisno od zunanje temperature in vremena.

Mešanica zemlje v katero sadimo stapelijevke, naj bo porozna, sestavljena iz dveh delov preperele gozdne listovke, enega dela ilovnato-peščene krtinke, enega dela kremenčevega peska ter enega dela opečnega in ogljenega drobirja.Ob koreninskem vratu rastline prekrijemo z grobim kremenčevim peskom ali drugim prodovcem, da voda pri zalivanju kar najhitreje odteče. Zadrževanje vode ob tem občutljivem delu, namreč lahko kaj hitro povzroči gnitje in propad rastline.

Večino stapelijevk, ki tvorijo stranjske poganjke in brste, razmnožimo tako, da le-te previdno odrežemo od matične rastline, jih v nekaj dnevih izsušimo, namočimo v rastni hormon ter potaknemo v rahlo vlažni pesek. Ko napravijo korenine, jih posadimo v bolj nizko-široke posodice v zgoraj navedeno mešanico.

Vrste pri katerih se bradavičasti izrastki na koncu spremenijo v neprijetne trne, ne moremo razmnoževati s stranjskimi poganjki, ker se izredno težko ali pa sploh ne ukoreninijo.Take so npr.Hoodia, Caralluma mammillaris in Tavaresia grandiflora.Te vrste razmnožujemo s semeni. Visoko-sukulentne vrste, katere rastejo posamezno, kot je npr. Trichocaulon lahko razmnožimo samo s semeni.

Ob nepravilni vzgoji so stapelijevke lahko dovzetne do raznih škodljivcev in rastlinskih bolezni. Ob suhem vremenu jih rade napadejo koreninske,volnate ter ščitaste uši, katere pa lahko odstranimo z ustreznimi zaščitnimi sredstvi.

Mnogo bolj je lahko nevarna tako imenovana »Črna smrt«, katera lahko v zelo kratkem času uniči celotno zbirko. Po najnovejših spoznanjih bolezen povzroča neke vrste glivica, katera skozi korenine prodira v steblo in naprej po kambiju v zunanjo skorjo telesa rastline. Ponavadi najprej opazimo črne madeže na zunanjih delih rastline. Če rastlino prerežemo, opazimo črne madeže tudi ob kambiju. Zdravila za to bolezen ni in rastlino zavržemo. Bolezen se pojavlja ponavadi v zimskih mesecih.

Ljubiteljem eksotičnih rastlin priporočam: Če ne zbirate orhidej, zbirajte stapelijevke!


Zimski urnik Specializiranega centra za eksotične rastline
Obveščamo vas, da bo Specializirani center za eksotične rastline na Jarnikovi 6 v zimskem času od 1. oktobra do 15. marca zaprt za obiskovalce in ljubitelje eksotičnih rastlin. Povpraševanja in nakupi samo po predhodnem tel. dogovoru (031 302 261) ali po e-pošti (info(at)hrovatin.com)