|
Objavljeno v reviji VRTNAR (Oktober, November 2004)
Avtor: Dušan Hrovatin
V borbi za obstanek, za preživetje,določene vrste rastlin uporabljajo neverjetne metode prilagoditve. Kakor se kameleoni barvno lahko prilagodijo okolici, da jih je skoraj nemogoče opaziti, tudi nekatere rastline uporabljajo podobno metodo. Barva njihovih teles se lahko popolnoma stopi z okolico, tako da jih je nemogoče opaziti.Ker se lahko barvno prilagajajo okolici so dobili ime živi kamenčki ali lithopsi. Spadajo v veliko družino Mesembryanthemum in z njimi se bomo seznanili v nadaljevanju. Domovina litopsov so puščave Južne Afrike. V peščenih prostranstvih kjer kraljujeta le veter in sonce obstanejo le redke živali in rastline. Podnevi se temperatura zraka dvigne tudi nad 50 stopinj C, ponoči pa se spusti nekaj stopinj nad ničlo. Te velike temperaturne spremembe povzročajo razpadanje skal in kamenja v droben pesek in tu so našli svoj življenski prostor živi kamenčki. Okroglo ali ovalno razpočeno telo je v obliki dveh listov zakopano v pesek. Taka oblika listov z zelo majhno površino omeji izhlapevanje vode na najnižjo možno raven. Samo zgornji del listov je prepuščen sončni svetlobi, tako da jo rastlina lahko asimilira. Površina lista je prepredena z ornamentom in obarvana kot pesek v katerega je telo zakopano. Za naključno mimoidočo žival, katera bi z veseljem zaužila rastlino, je le-ta nevidna. Z posebnimi, dolgimi mikrokapilarnimi koreninami, rastlina črpa še tisto malo preostale vlage iz zemlje. Temperaturna razlika med dnevom in nočjo,ter redki vetrovi, ki včasih zapihajo z morja in prinesejo malo vlage, ustvarijo ob prebujanju novega jutra male kapljice rose, kar je dovolj za preživetje rastline. In tako iz meseca v mesec, iz leta v leto, samo žgoče sonce ter peščeni viharji. Nato pa se nekega dne na nebu pojavijo oblaki in prve deževne kaplje padejo na zemljo. Iz razpoke obeh listov požene cvet ki je ponavadi večji kot sama rastlina.Do oploditve pride izredno hitro, kajti deževno obdobje je kratkotrajno in po njem zopet nastopi dolgotrajno sušno obdobje. Seme se do naslednjega dežja ohrani v posebnih semenskih roškah zvezdaste oblike z petimi prekati. Ko padejo prve kaplje dežja se semenski mešiček napihne in posebni ventili sprožijo mehanizem, ki katapultira semena nekaj metrov daleč od rastline. V vsakem mešičku je na stotine drobnih semen, toda le redka bodo vzkalila in nadaljevala vrsto. Skupine litopsov | 
Lithops dorotheae | 
Lithops hookeri v. marginata
| 
Lithops julii chryspcephala | Če hočemo litopse uspešno vzgajati moramo poznati nekaj osnovnih pravil. Mešanica substrata kjer rastejo mora biti porozna. Osnova je gozdni brestov ali hrastov humus in ilovnata krtinka, kateri dodamo kremenčev pesek, opečni, ogljeni drobir, hygromul in glinopor. Čeprav nekatere vrste v naravi rastejo v visoko bazični zemlji od 8-9 PH, se v kulturi hitro prilagodijo kislemu substrtatu od 5,5-6,5 PH in prav lepo uspevajo. Pri nas zemlji ne dodajamo nobenih hranil, tako da rastline ohranijo obliko in rast kot v naravi. Seveda je njihova rast ob takem tretmanu počasna, tako da v 4 letih dosežejo isto velikost kot pri holandskih vzgojiteljih v 1 letu in pol. Priporočljivo pa je, da substrat pred sajenjem sterilizirate. Najbolj enostavno je, da pekač z mokro zemljo za 30 minut segrevate v električni pečici,na 180 st.C. Na ta način zemljo osvobodimo raznih bakterij, nematod, plesni, predvsem pa večine rastlinskih virusov. Litopse sadimo v bolj globoke, oziroma bolj visoke lončke. Dno pokrijemo z 2 centimeterskim slojem drobnega peska na katerega vsujemo pripravljen, rahlo vlažen substrat. Potlačimo, da se pozneje ne pogreza ter s pomočjo svinčnika vanj posadimo žive kamenčke. Glavni koren z koreninicami mora biti obrnjen navzdol, zato kamenček rahlo obračamo ko ga potikamo v pripravljeno luknjico.Z svinčnikom previdno zagrnemo zemljo ter okoli njega potresemo grobi kremenčev pesek, tako da se vrat rastline po zalivanju čim hitreje izsuši. Pazimo da telesa ne poškodujemo, ranimo ali preveč ne stisnemo. Poškodovana rastlina je namreč prej ali slej obsojena na propad. Rastlino pustimo nekaj dni v senci, nato pa začnemo previdno in po malem zalivati. To je primerno opraviti spomladi, aprila ali maja, ko se po dolgem zimskem počitku zopet začne rastna sezona Uporabljamo plastične lončke, katerih stene niso porozne in se jih koreninice ne oprimejo. Pri glinastih lončkih se le-te oprimejo poroznih sten, tako da jih pri presajevanju potrgamo in poškodujemo koreninski sistem. Ornamenti litopsov | 
Lithops fulviceps aurea | 
Lithops karasmontana mickbergensis
| 
Lithops salicola maculate form | Pri zalivanju moramo biti izredno pazljivi. V najhujši vročini, sredi poletja, ko je substrat že popolnoma suh, kamenčki brez problemov zdržijo brez vode še 1 mesec. Pri stalno vlažni zemlji so obsojeni na propad in kaj hitro lahko zgnijejo. Zmotno je mišljenje, da bodo tudi kamenčki, kot večina zelenih rastlin, rastli hitreje če se jih obilno zaliva. Pri polni starosti, nekje okrog 5-6 let, dosežejo višino do 5cm. Nato se grupirajo, kar pomeni, da se telo razdeli na dva ali več delov od katerih je vsak samostojen toda vezan na isti koreninski sistem. Zaradi prekomernega zalivanja in hranil podaljšani kamnenčki izgubijo intenzivno barvo, ornament na vrhu telesa, vsi so zelenkastorumeni in podobni drug drugemu,skratka nimajo več lepote zaradi katere jih vzgajamo.Obstaja namreč več kot 130 vrst litopsov, kateri se medseboj razlikujejo po barvi in po ornamentu. Nepoučeni verjamejo da kamenčki pri nas ne morejo uspevati ker imamo z njihovo domovino obrnjen zimski in letni čas. V resnici njihovo sušno obdobje sovpada z našimi zimskimi pogoji. To pomeni, da jih imamo lahko pozimi na okenski polici z zadosti svetlobe, nad radiatorjem, torej v suhem ozračju pri temperaturi 22-24 st.C. Ne glede na te »težke« pogoje, jih ne smemo zalivati, razen v prvih letih vzgoje. Odrasel živi kamenček brez vode brez težav zdrži 5-6 mesecev. Telo se bo skrčilo, nagubalo, enostavno ga bo potegnilo v zemljo, toda brez občutnih posledic. Ena od posebnosti litopsov je njihova levitev, ponavadi v spomladanskem času. V sredini obeh listov začne poganjati nova rastlina. Listi stare se počasi posušijo in čez nekaj časa sami odpadejo. Začetniki ob tem mislijo, da se je rastlina posušila in jo zaradi nevednosti zavržejo. Priporočamo da rastlino začnete zalivati marca ali aprila in to previdno v podstavek, tako da mikrokapilarne koreninice po dolgem sušnem obdobju prve pridejo do vode.Od maja do septembra so v vegetacijskem obdobju. Obilno jih zalijemo vsakič, ko se zemlja popolnoma osuši. Če želimo rastline pripraviti do cvetenja, dober mesec, torej julija ali avgusta ne zalivamo, dokler ne nastavijo popkov. Cvetovi so veliki, ponavadi bele ali rumene barve,v različnih temnejših ali svetlejših nijansah. Oktobra jih zalijemo samo še enkrat, nato nastopi za njih sušno obdobje. V naravi so navajeni na stalen pretok zraka, veter nenehno piha, daljšega vlažnega obdobja praktično ni nikoli.Čim bolj podobne pogoje jim moramo nuditi pri domači vzgoji. Glede na to, da so lahko v njihovi domovini noči izjemno mrzle, so kamenčki navajeni na nizke temperature. Zato je za njih najbolj idealna prezimitev na temperaturi 5-10 stopinj C, brez zalivanja v času od novembra do aprila. Izredno važno je, da imajo pozimi in poleti veliko svetlobe. Žive kamenčke lahko razmnožujemo z delitvijo ali iz semen. Sajenje je dokaj enostavno in lahko uspe vsakemu malo bolj dovzetnemu vzgajatelju.V sterilizirano sejalno mešanico enakomerno potresemo semena, jih potlačimo in pokrijemo z drobnim peskom. Vse skupaj dobro namočimo in pokrijemo z mlečnim steklom. Najbolje je saditi spomladi, ko so dnevi kratki in noči hladne, pri kalilni temperaturi 14-16 stopinj C ponoči in 18-20 stopinj C podnevi. Po enem tednu mora večina semen vzkaliti. Po enem mesecu lahko odstranimo senčenje in jih začnemo počasi privajati na dnevno svetlobo.Če opazimo sledi kake plesni moramo takoj poškropiti s fungicidom. Pri umetni svetlobi ves proces traja vsaj še enkrat dalj časa. Skoraj 100% bo kaljivo seme, če lahko dobimo cele, še neodprte semenske roške. Po enem letu, ko so rastline dovolj velike, da jih lahko primemo, jih presadimo v posodice z novim substratom. Litopse dokaj redko napadajo škodljivci. Večinoma so to vataste uši, katere se lahko naselijo v razpoki dveh listov, za posušeno skorjo odmrlega telesa ali pa na semenskem mešičku. Najbolje je,da jih operemo mehanično, s čopičem ali vato natopljeno v raztopino alkohola. Če so se naselile koreninske uši jih najlažje odstranimo s kako raztopino insekticida.Včasih jih napadejo tudi polži, kobilice in gosenice katere odstranimo ročno. Če jih pravočasno ne opazimo je lahko škoda zelo velika. Polž lazar v eni noči poje celo rastlino. Zbiranje in vzgajanje litopsov priporočam ljudem, kateri nimajo časa skrbeti za rastline. Ker so bolj miniaturne vrste, lahko na okenski polici s časom zberejo dokaj obsežno zbirko. Prav gotovo bodo imeli veliko veselja pri razporejanju različnih ornamentov. 
Primerjava normalni /podaljšani litops | 
Zbirka litopsov |
|
nazaj
)
)
)
)
)
)
)
)
